Tristo let slame
Slamnikarstvo je na Domžalskem doma že od 18. stoletja. Delavnice to znanje predajajo naprej.
V 18. stoletju je bilo slamnikarstvo na Domžalskem že razširjena domača obrt. Leta 1761 je Franc Jelovšek na svodu grobeljske cerkve upodobil slamnik, snop pšenične slame in srp.
Sredi 19. stoletja se je s pletenjem kit in šivanjem slamnikov ukvarjalo 12.000 ljudi, ki so naredili okoli 800.000 slamnikov na leto.
Med letoma 1870 in 1914 je delovalo okoli 25 obratov s približno 1.000 zaposlenimi. Na leto so izdelali več kot milijon slamnikov, podružnice pa so imeli od Dunaja in Prage do New Yorka.
Po prvi svetovni vojni je panoga začela usihati. Zadnja tovarna, Univerzale Domžale, je proizvodnjo ustavila leta 2003.
Slamnikarski muzej Domžale na Kajuhovi 5 od aprila 2012 hrani stalno razstavo »300 let slamnikarstva na Slovenskem«. Obiskovalci se lahko učijo pletenja kit in šivanja slamnikov.
Vir: Visit Domžale
Enota »Slamnikarstvo na Domžalskem« je vpisana v slovenski Register nesnovne kulturne dediščine.
Domžalska noša
»Domžalska noša je elegantna meščanska, temnejše barve. Čevlji imajo lahko malo petke, obvezne so nogavice. Glede na to, da je domžalska, je kot pokrivalo najlepši domžalski slamnik, v zimskem času klobuk iz klobučevine.«
Podroben opis delov domžalske noše bo dodan po potrditvi mentorice.
Slamnik z ravnimi krajci
Domžalski slamnik ima ravno oglavje in ravne krajce. Prav takšen je v našem znaku.